Vodila me je predvsem želja po življenju z manj materialnimi dobrinami. Razumem, da se v »pravih« oblačilih počutiš neskončno bolje kot v tistih, v katerih ti nekako nisi ti. Podpiram to, da se urediš, da si rad lepo oblečen, žal pa sem šele z lastno izkušnjo in malo pozno spoznala, da za to ne potrebuješ, če karikiram, desetih puloverjev, ampak morda le tri. Nekako razumem tudi to svoje obdobje brezglavega čezmernega nakupovanja oblačil kot obdobje, ko sem iskala svoj stil. V tej igrivosti ni nič neposredno slabega, tega mladim puncam ne bi želela odvzeti. Oblačilnico vidim kot platformo, ki s svojimi sodobnimi, lepo ohranjenimi kosi omogoča prav to, ne da bi s tem spodbujala potrošnjo in podpirala korporacije, ki izkoriščajo nemočno delovno silo v državah tretjega sveta in puščajo nepopravljive posledice v okolju. Vidim jo kot platformo, ki je slabo prakso odnosa do potrošnje obrnila v veliko sprejemljivejšo, v kroženje.
Zgodba Oblačilnice je moja lastna; zgodba o osebni rasti in z njo spreminjanju odnosa do potrošnje. V resnici sem vedno čutila veliko skrb do okolja. Spomnim se, da se me je ozaveščanje o okoljskih spremembah že kot osnovnošolko močno dotaknilo. Živela sem v prepričanju, da mi je mar za okolje, skrbno ločevala odpadke in k temu spodbujala tudi druge. Realnost me je pretresla pred dobrim letom ob prvi resni selitvi, ko sem morala popolnoma izprazniti sobo, v kateri sem živela od drugega leta naprej – vse kote, najvišje, najgloblje in najbolj nedostopne police in omare. Prvi udarec je bil, ko sem imela pred očmi vso kramo in ogromne količine oblačil, ki so se nabrala v vseh teh letih, drugi udarec pa, da sem se morala s tem soočiti. Kam s temi rečmi? Na novi lokaciji nimam prostora, pa tudi misel, da bi me slabe odločitve iz preteklosti tako neposredno spremljale v novo poglavje življenja, me je resnično bremenila. Slaba vest me je razžirala od znotraj in od zunaj in ne pretiravam, če rečem, da so bili ti dnevi zame med najtežjimi v življenju. Ideja o Oblačilnici ni nastala čez noč. Vse svoje reči sem zapakirala v škatle in jih po selitvi počasi odpirala in premlevala. Novo stanovanje sem opremila s čudovito več kot sto let staro meščansko garderobno omaro, ki sem jo po dolgem raziskovanju odkrila na Bolhi. Ta omara, ki je bila prvotno najverjetneje namenjena za oblačila dveh oseb, je postala moje merilo. Zmerno sem jo napolnila s kosi, ki mi največ pomenijo in jih nosim največ. V njej so – pred vsemi drugimi – našli mesto najkakovostnejši kosi, podedovani od moje mami, babice in dedka. Tisti volneni, svileni in iz »ta starega«, »ta dobrega« bombaža! Padla je odločitev, da morajo vsi kosi, ki niso našli mesta v omari, poiskati novo lastnico. Tukaj nekje se je začela zgodba z Oblačilnico, ki so se ji kasneje pridružile tudi moje prijateljice s ponudbo svojih oblačil.
Ta odločitev, da se odpovem vsem oblačilom, ki niso našla mesta v omari, ni bila lahka. Vsa so mi bila v nekem trenutku življenja ljuba, kupljena z največjim veseljem. So sodobna in večina jih je res lepo ohranjenih. Zagotovo bi jih še nosila, če bi jih obdržala. Rada verjamem, da se to kaže tudi na platformi. Želim, da se vidi, da mi je za ta oblačila mar, da lepo delam z njimi. Vse še enkrat operem, uredim, odstranim nakosmatena vlakna, zlikam, skrbno fotografiram. Veliko truda je vloženega vanje, preden pridejo na Oblačilnico; s tem se mi zdi, da se pokaže pravi odnos do oblačil, ki ni vedno viden na konkurenčnih platformah.
Ne gre torej za to, da se starih oblačil znebimo zato, da lahko kupimo nova. Cilj je po občutno nižji ceni ponuditi sodobna oblačila, prav takšna, kakršna je moč kupiti v trgovinah hitre mode, in s tem spodbujati kroženje namesto kompulzivnega nakupovanja.
Ja, absolutno je bila to ena največjih dilem in predstavljam si, da tudi eden glavnih očitkov tistih, ki takšnih praks ne podpirajo. Kose sem kupila s štipendijo, ki sem si jo prigarala s trdim delom v osnovni in srednji šoli ter med študijem. Za ta oblačila mi nikoli ni bilo vseeno in to sem želela predati naprej tudi naslednjim lastnicam. Odnos do podarjenih kosov pa večinoma ni takšen. Kupuješ to, kar zares želiš in veš, da boš nosil, podarjeno pa je zelo naključno. Zdi se, da je odnos do skrbno urejenih in izbranih kupljenih kosov popolnoma drugačen kot do podarjenih v vreči s kupom drugih oblačil. Na Oblačilnici vztrajamo pri cenah, dostopnih tudi tistim, ki si nova oblačila težje privoščijo.
Vsekakor smo veliko oblačil tudi podarile, predvsem tista, ki so malo manj sodobna. In punce v Oblačilnici smo se med sabo dogovorile, da bodo v dobrodelne namene sčasoma odšla vsa oblačila, ki na tej platformi ne bodo našla nove lastnice.
To se zdi vprašanje za milijon dolarjev. Kupovanje rabljenih oblačil je vsekakor korak v pravo smer. Slišala sem tudi za platforme, prek katerih si (predvsem visokocenovna) oblačila lahko izposodiš, kar je smiselno predvsem za tiste, ki jim sestavljanje različnih kompletov usklajenih oblačil (outfit) veliko pomeni. Še pomembnejše pa je, da so naši nakupi res preudarni. V primeru nakupovanja novih oblačil bi morala biti absolutno na prvem mestu podpora kakovostnim domačim oblikovalcem in izdelovalcem. Bistveno se mi zdi ozavestiti, da ni cilj kupiti čim več za čim manj denarja. Če tehtno premisliš, kaj potrebuješ, lahko ugotoviš, da potrebuješ manj, in lahko za tisto odšteješ nekaj več denarja, kupiš bolj kakovostno in na koncu ugotoviš, da si po znanem izračunu »cene na število nošenj« (cost per wear) celo prihranil.
Problemov je vsekakor več. Prvi je, da so izdelki hitre mode na prvi pogled cenovno dostopnejši, in brez zavestne odločitve, da ne želiš podpirati korporacij, ki stojijo za njimi, žal logična izbira. S tem, ko rečem »na prvi pogled«, mislim, da bi v resnici veliko manj zapravili, če bi kupovali, kot sem nakazala prej; predvsem bolj preudarno.
Dokumentarec The True Cost, ki ga mimogrede toplo priporočam, dobro pokaže problem promoviranja potrošnje (tudi) s strani vplivnežev z modnimi ulovi (fashion haul), kjer kažejo svoje nakupe ali podarjena oblačila v zameno za promocijo in spodbujajo sledilce k nakupom. V zadnjem času se je pokazalo – konkretno v slovenskem prostoru – da jih je res malo odločno kritičnih do tega, saj v podobnih »šovih« veselo sodelujejo vsi po vrsti. Profilov, ki ozaveščajo o tej problematiki, je neprimerljivo manj. Mlade torej nenehno spodbujajo k hitrim nakupom.
Veliko nepotrebnih ponesrečenih nakupov pa je bilo pri meni posledica eksperimentiranja pri iskanju svojega stila. Ne pričakujem, da bo vsaka petnajstletna punca imela v glavi jasno podobo, ki jo želi sporočati svetu, jaz je zagotovo nisem imela. Jasno je, da preizkušamo različne videze, žal pa nerabljeni kosi obvisijo v omari. Oblačilnica želi odgovoriti na vse tri omenjene probleme. Namesto potrošnje spodbuja kroženje.
Omenjeni problem je gotovo na vrhu lestvice problematičnih. Naslednji je, da se za nabiranje dodatnih sredstev (recimo pri društvih) ali pa za promocijo podjetij še vedno tiskajo majice. Prepričana sem, da je nujen in izvedljiv sodoben pristop. V 21. stoletju tisk in prodaja na Kitajskem poceni narejenih majic preprosto nista več sprejemljiva. Opažam pa še en trend, do katerega sem zadržana. Zdi se, da želi na določeni točki vsaka od vplivnic izkoristiti svoje število sledilcev in potencialnih kupcev za to, da začne svojo linijo oblačil, o kateri je sanjala kot trinajstletna punčka. Namenoma pravim, da sem do tega zgolj zadržana, ne nujno kritična, ker nekatere to počnejo »z lepimi nameni«, kot je podpora domačim šiviljam, morda celo slovenskim tkalcem. Žal pa so to večinoma dekleta, ki nimajo izobrazbe na področju oblikovanja in z oblikovanjem svoje kolekcije pravzaprav razvrednotijo delo ljudi, ki se izobražujejo na tem področju. Pri tem se bojim, da rezultat ni bistveno drugačen, kot če bi vsak posameznik kupil slovensko blago in dal slovenski šivilji sešiti kos po meri, pri čemer bi bilo potrošnje dejansko veliko manj, ker bi se manj ljudi odločilo za to. Kritičen do prevelike potrošnje preprosto ne moreš biti s tem, da narediš nove izdelke, ki so bolj fair trade, slovenski, lokalni. S tem spodbujaš nadaljnjo potrošnjo. Problemov tistih, ki jim je samo do tega, da dajo na trg nekaj svojega, pa verjetno niti ni treba posebej poudarjati.
Hm, o problemih hitre mode se sicer čedalje več govori, da bi jih ponotranjili in ozavestili, tako da bi se naše ravnanje bistveno izboljšalo, tega pa je še premalo. Nekateri zero waste (brez odpadkov) in low tox (z manj toksini) profili, torej tisti, ki promovirajo življenjski slog brez odpadkov in kemikalij, že dolgo opozarjajo na te probleme. Je pa tudi ozaveščanje »delo«. Prej ali slej boš za svoje delo želel nekaj v zameno. Na platformi, ki je danes eno najmočnejših trženjskih orodij, hitro padeš v začaran krog. Veliko je profilov, ki so začeli z ozaveščanjem in nadaljevali svoje poslanstvo s prodajo izdelkov za zero waste življenjski slog. Čeprav si težko zamislim koga, ki bi to počel prostovoljno in ne za lastno promocijo, ne želim dajati vtisa take črnogledosti in obupa. Sama rada podprem profile, ki širijo in prodajajo znanje, morda je tu prostor tudi za ozaveščanje. Vsekakor imajo vplivneži ogromen doseg, ki ga je vredno izkoristiti tudi za ta namen.
Drugih trgovinic z blagom iz druge roke (razen nekaterih najbolj znanih tujih, kot je The Level Store) ne poznam zelo dobro, ker si, kot rečeno, želim zmanjšati obseg svoje garderobe. Vem, da jih je veliko, na Instagramu jih hitro najdeš. Pozdravljam vsako od njih in srčno spodbujam kupovanje tudi drugih rabljenih izdelkov, ne zgolj oblačil. Na Bolhi se najde veliko čudovitih stvari, če si za iskanje vzameš nekaj več časa.
Preboj v mojem razmišljanju o oblačenju, stilu in nakupovanju je bilo odkritje profila @amysmilovic, ustanoviteljice in kreativne direktorice znamke Tibi. Ozavešča o hitri modi (seveda tudi z namenom promocije svoje znamke, ki je popolno nasprotje hitre mode), hkrati pa s sledilci deli svoja razmišljanja in znanje o odkrivanju lastnega stila. Bi mi bilo prihranjenih veliko nakupov, če bi jo odkrila že pred leti.
Vse moderatorke Oblačilnice smo prepričane, da ima ponudba kakovostnih sodobnih rabljenih izdelkov velik potencial. Srčno si želimo širitve, ki pa žal ni zelo preprosta, zanjo so potrebni čas in sredstva. Pripravljamo širitev ponudbe oblačil na še dve platformi; Dekorativnico, namenjeno izdelkom za dom, in Opremljevalnico, platformo z rabljenim pohištvom. Vse tri bi radi razširili tudi na Facebook. Cilj je, da bi bile platforme bolj odprte, da bi na njih lahko v prihodnosti svoje izdelke ponujali tudi drugi, s čimer bi povečale pestrost, med drugim tudi v konfekcijskih številkah.
Hehe, ni jih veliko. Navadila sem se, da promocijske izdelke enostavno prijazno zavrnem in svojo izbiro tudi razložim v upanju, da bo v ponudniku moja gesta naredila vsaj minimalen premik.
Z Nušo se je pogovarjala Katja Sreš.